Današnja evropska generacija »mladih odraslih«, torej recimo nekako tistih v njihovih 20-ih, je rojena ali pa je vsaj veliko večino svojega življenja preživela po letu 1991, torej po padcu vzhodnega bloka in koncu hladne vojne. To pomeni, da v praksi ne pozna drugega sveta oz. družbene ureditve, kot sta demokracija in kapitalizem. Poleg tega tudi ne pozna Evrope, ki ne bi bila povezana v Unijo, imela odprtih notranjih meja, možnosti dela v katerikoli članici, poceni mobilnih gostovanj itd.
To ima hočeš nočeš in vsaj do neke mere za posledico, da vse omenjeno jemlje za samoumevno in težko zares ceni. To je očitno pač ena osnovnih zakonitosti človeške psihe, ne glede na to, kako se bolj ali manj vsi trudimo, da temu ne bi bilo tako; a to je že snov za kakšno drugo razpravo.
Bi povprečen najstnik danes denimo znal postaviti demokracijo in spoštovanje človekovih pravic v osnovni zgodovinski okvir?
Poleg tega, da današnji mladi torej težko v celoti cenijo osnovne pridobitve zahodne civilizacije in procesa evropske integracije, je morda še huje, da pogosto niti ne vedo, da po svetu (in celo v Evropi) obstajajo tudi družbe in ureditve, kjer pač ne moremo zares govoriti o osebni svobodi, svobodi govora ali spoštovanju osnovnih človekovih pravic. Ko se preko naše JEF sekcije oz. Društva Mladi Evropejci pogovarjamo z mladimi, jih veliko (še posebej najstnikov) ne ve ali pa zelo bežno pozna nekatera dejstva o evropski soseščini in nedavni zgodovini.
Malo jih dejansko ve, da npr. v Turčiji zadnja leta mnogih družbenih omrežij ni več moč uporabljati v celoti oz. so ta s takimi ali drugačnimi bizarnimi razlagami de facto delno cenzurirana. Malo jih ve, da pred 30 leti v Jugoslaviji nisi mogel javno izjaviti vsega, kar bi želel, vsaj če nisi hotel nekaj časa preživeti za rešetkami. Relativno redki so že slišali, da so še malo dlje nazaj v 60. in 70. letih mladi težko poslušali katerokoli glasbo z Zahoda, saj je v trgovinah ni bilo na voljo, internet pa – saj res – sploh še ni obstajal.
To ima za posledico pač tudi to, da se demokracija, pravna država in človekove pravice, pa tudi EU in vse njene pridobitve, jemljejo kot nekaj najbolj logičnega in – kar je spet morda še huje – da se niti ne ve, od kod izvirajo, kdo jih zagotavlja in ščiti itd. Da pa (na žalost) nič od tega ni samoumevno in se je treba za praktično vsako civilizacijsko pridobitev na tak ali drugačen način boriti, nas žal uči ravno dogajanje zadnjih let v Evropi in njeni soseščini – omenimo samo krepitev takšnih in drugačnih populizmov širom Evrope ter avtoritarnih sistemov v soseščini.
Kako spremeniti indiferenten in apatičen odnos do EU ter družbenih vprašanj nasploh?
Kako torej pri mladih spremeniti dojemanje družbe, v kateri živijo? Del odgovora se pravzaprav ponuja sam po sebi – mladim je potrebno jasno povedati, da so pridobitve družbe, v kateri živijo, plod večstoletnega boja različnih skupin, ter tudi s praktičnimi primeri ilustrirati alternative svetu svobode in relativne blaginje, v katerem živimo.
Ob tem je seveda potrebno tudi jasno povedati, kakšen faktor v razvoju Evrope v zadnjih 60 letih predstavlja EU, brez strahu pred »politično nekorektnostjo« ali pa »pristranskostjo«. V državi, ki je članica EU, pač ne bi smelo biti nič narobe, če se tudi v uradnem učnem programu znajdejo osnovne evropske vsebine s poudarkom na dosežkih povezovanja. Kdor meni drugače, naj pač predlaga nov referendum o članstvu, če ga to tako grozno moti.
Je pravi način pridigati ali navdušiti za lastno razmišljanje o svetu?
Samo (po)uče(va)nje pa seveda ni dovolj, posebno pri mladih ljudeh ne. Nekako tako, kot pravi Mlakar na koncu ene svojih pesmi, v kateri sinu daje kopico nasvetov za življenje: »Ampak saj jaz vem, da gredo take stvari vam mladim skozi eno uho notri in drugo ven. Pa veš kaj, sine, jaz še prav ti dam – kaj prav je in kaj ne, mora pogruntat’ človek sam!«
Mlade je torej potrebno navdušiti za lastno kritično razmišljanje o družbi in svetu, brez pridiganja in učenja litanij na pamet; z drugimi besedami – navdušiti je potrebno za aktivno državljanstvo. Zgodovina in teorija naj bosta tu seveda za osnovo, na kateri bodo lahko gradili svoje argumentirane poglede in stališča za sedanjost in kmalu tudi prevzeli vidnejšo vlogo v družbi; vlogo, ki bo temeljila na medsebojnem spoštovanju in občutku za (skupno) odgovornost.
Suivre les commentaires :
|
